glaza tvoi...
v nix stolko bilo
i radosti, i teploti,
cto ziznj scastlivee kazalasj
ot etoi dobroti.
i grustj bila v nix vremenami,
i scastje, i pokoi,
i more nezno-goluboe
s nebesnoi cistotoi.
i v etu sinevu morskuju
ja smelo pogruzusj,
i v nei dlja novogo nacala
isceznu,rastvorjusj...
no vse proxodit-ix ne stalo,
kak ni isci vokrug.
o, kak ze mne ix ne xvataet,
moi molcalivii drug!